NajNaj21

tudi letos sem se odločila nastopiti na Puštalskem polmaratonu. V sklopu priprav se mi zdi, da vsake toliko kakšna tekma pride prav, kot nadomestek za težji trening, da se malo bolj potrudim. Ker treniram večinoma sama, tečem preprosto počasi. :-)

Start

 

Moja želja je bila priti pod 3 ure, kar mi ni uspelo. Vseeno sem izboljšala lanski rezultat za dobrih osem minut. Letos sem šla brez palic. Lani se mi je namreč zdelo, da so mi bolj v napoto, letos pa sem jih krepko pogrešala, strmine so res kratke, ampak strme. :-)
Kljub temu sem v vse strmine navzgor sem šla kar dobro, večinoma sem dohitevala, včasih tudi prehitevala sotekmovalce, tudi na ravnem sem kar konkurenčna. Spusti pa so drugo poglavje, vsi so šli mimo mene, posebej slabo mi je šlo v zadnjem spustu z Osolnika v dolino Hrastnice. Na ravnini sem poskusila spet ujeti kakšnega od tekmovalcev, ki so me prehiteli pri spustu, držala sem tempo tudi v zadnji vzpon proti sv. Andreju. Vendar sem prišla v cilj zelooo utrujena in tudi boleče mišice naslednji dan so pokazatelj, da sem naredila "uspešen težek trening". Čakam na pozitivne posledice "matranja".

Iz Podkraja do Markovščine

V soboto 12.4.2014 pa sem opravila prvi ultramaratonski trening. Moja pot glede na Geopedija znaša nekaj več kot 60km. Poti sem se lotila precej spoštljivo.
Začela sem ob 6:20 v Podkraju. Do Abrama sem potrebovala dobro uro.
Malo naprej od Abrama se mi je odprl pogled na Nanos - tam gor je moj prvi cilj!

 

 

Po dobrih dveh urah sem bila v koči. Na hitro sem popila čaj in poklicala kolesarskega spremljevalca, ki me je že čakal na poti spusta proti Razdrtemu. V Razdrtem sem si privoščila malico.



Ko planinska pot zavije v gozd, je bilo obvestilo, da je pot začasno zaprta, vendar sem ga ignorirala, zdelo se mi je, da skozi pretežno ravninsko gmajno bom pa že splezala čez nekaj podrtih dreves. Z. se je s kolesom odpravil po cesti, da me počaka v Senožečah, jaz pa skozi gmajno, najprej je bil pretežno listnat gozd in sem še kar dobro napredovala, kasneje se spremeni v iglastega pa sem se krepko kesala, da nisem šla tudi jaz raje naokoli. Za nekaj več kot 2km sem potrebovala celo uro.

 

(nagradna uganka: kje je markacija?)

 

Ko sem končno prispela v Senožeče, me je tudi tam čakalo obvestilo, da je planinska pot na Vremščico zaprta. Tokrat sem to upoštevala in se po cesti odpravila do Gabrč in od tam po planinski na vrh Vremščice. Spust z Vremščice priti letališču in naprej proti Škocijanskim jamam je bil po krasnih planinskih poteh. Prava nagrada za prejšne plezanje preko podtrega drevja in pot naokoli.

 



 



Od Matavuna sem nadaljevala sama. Z. se je odpeljal s kolesom nazaj v Podnanos, kjer sva imela avto, jaz pa sem nadaljevala pot proti Artvižam. 

Ob prehodu čez cesto še pogled na nazaj na Vremščico in naprej....

 

Do Artviž sem potrebovala še uro in pol. Vmes sem večkrat vzela nazaj svoje besede, da imam danes samo dva vrha: Nanos in Vremščico - tudi Artviže so pošten hrib: vzpona je skoraj za 300m in to precej strmega.

Pogled ob izhodu iz vasi Artviže: čakal me je le še spust v Markovščino...

 

Sredi spusta sem še zašla in tekla kak km v napačno smer....potem pa poklicala Z.-ja, ki me je že čakal z avtom v Markovščini. Uro, ki mi je merila čas, sem ustavila po 11h urah in 15 minut. Nabralo se je za 2400m vzpona in še malo več spusta.

 

 

od Markovščine do Ankarana

Začela sem sklop priprav, da uresničim svojo nekajletno željo prehoditi Slovensko planinsko transverzalo v enem kosu.
Včeraj sem prehodila zadnji del poti - iz Markovščine na Slavnik, spust v Prešnico, tek preko Socerba v Osp, vzpon na Tinjan in potem spust v Zgornje Škofije, mimo vinogradov v Hrvatine in spet spust v cilj Ankaran.
Geopedija pravi, da sem opravila 37,5km, od tega 1230m gor in 1770 m dol.
Moja ura pa je pokazala 5h 20minut.

Ob 7:30 sem začela v Markovščini

 

ob 8:50 na vrhu Slavnika

 

ob 12:20 na vrhu Tinjana

 

 

ob 13:50 na cilju