Čaven - Javornik

Zjutraj ob 8:30 sem začela na Predmeji in za začetek "skočila" na Čaven: gor sem potrebovala 37 min, dol malo manj, po slabi uri sem bila nazaj.

Potem sem nadaljevala po SPP1 po robu proti Colu - lepa razgledna pot. Vmes je potrebno še po žig na Sinji vrh - tja sem prispela ob 11:30.

Po mojem zemljevidu naj bi pot šla nazaj proti robu po drugi stezi, vendar so me oznake usmerjale po isti. Na vsak način sem želela najti tisto drugo pot, najprej sem sama raziskovala in sledila lokalnim oznakam, ampak ker se planinske oznake niso pojavile, sem za pot vprašala naključne planince, ti so me usmerili nazaj v gostilno Sinji vrh vprašat gostilničarja. V tem času se je namreč gostilna odprla. Ta mi svetoval naj se po isti poti vrnem nazaj na rob, vendar sem pri spustu spet srečala planince, ki so me usmerili na drugo stran in tako sem pristala na glavni cesti Predmeja - Col. Odločila sem se nadaljevati po njej nekaj km, ker sem imela upanje, da pridem do oznak, ki me bodo popeljale nazaj na rob. Res so se pojavile lokalne planinske oznake, nekaj časa sem jim sledila, nato so poniknile. Pot mi je sumljivo zavijala nazaj proti Predmeji, zato sem se odločila, ga se vrnem na glavno in po njej na Col. Tja sem prispela malo po 13 uri. Na srečo je bil lokalni bife odprt in sem si privoščila osvežilno pijačo. Poklicala sem še domov in se dogovorila, da bom na Javorniku zaključila današnji trening. Na Javornik sem prispela nekaj minut po 15 uri. Jota in pivo in prevoz domov.

Predvidevam, da sem naredila cca 30 km v 6urah in pol.

tek prijateljstva Hotedršica

tradicionalno sem se udeležila domače tekme: 11,8km 1:04:58 - za pol minute izboljšala lanski rezultat, uvrstitev pa za mesto slabša.

KBK in drugi premisleki

Po dveh letih premora sem se spet udeležila tekme Kopačnica - Blegoš - Kopačnica.

Prijetno je bilo srečat znane obraze. Posebej vesela sem bila Jožeta in Marjetke, ki sem jima postavila kar nekaj vprašanj glede poti po transverzali. Onadva sta pred nekaj leti s potjo opravila v 18 dneh.

Z veseljem sta mi odgovorila in me povabila, da naj ju še kontaktiram, če bom imela vprašanja.

Na tekmi se nisem mogla pripravit, da bi s polno močjo tekla. Sprašujem se ali zaradi tega, ker zadnje čase treniram predvsem vzdržljivost in ne tečem na polno, ali pa je temu botrovala tudi hrana - že doma sem si privoščila (pre)obilen zajtrk- na startnem mestu pa so nam organizatorji ponudili kavo in domače dobrote, ki se jim nisem mogla upreti - s polnim trebuhom pa ne moreš hitro teči. Tako sem se s pohodniškim korakom zagnala v hrib.

Pa vendar sem bila kar zadovoljna na vrhu, tudi spust sem opravila zadovoljivo, časi spusta pa niso primerljivi s prejšnimi leti, saj je bila zaradi žledoloma proga navzdol podaljšana. Pri spustu sem imela še veliko moči, pravzaprav mi je občutek v cilju, ko sem se počutila še polna moči - lahko bi šla še enkrat na Blegoš ;-) , povzročal malo slabo vest. Morala bi se bolj potruditi.

Ko sem pa kasneje doma ugotovila, da sem bila samo slabe pol minute počasnejša pri merjenju na vrhu, je bilo zadovoljstvo veliko.

Me pa začenja počasi skrbeti premalo dolgih treningov. Domača opravila, nestabilno vreme - posebej med vikendi - pa treninge spustim, ali pa opravim (pre)kratke.

Pojavljajo se mi tudi druge skrbi:

Čas odhoda: zaradi letošnje izredne količine snega v hribih bi bilo bolje iti v avgustu - tudi drugi v zadnjih letih so šli po 15. juliju ali celo v avgustu, čeprav ni bilo toliko snega. Vendar meni ustreza čimbolj zgoden čas. Zaradi službenih zadev bom morala biti do 25. julija nazaj - torej je najkasnejši datum odhoda 5. julij. Le kako bo takrat s snegom? Pa še koče niso vse odprte, saj se poletna sezona začne šele s 15. julijem. Avgust in kasneje ne pride v poštev, saj imam druge plane...

Torej: 5. julij. To potegne s seboj drugačne priprave - v nekaterih delih bom najbrž morala prečit snežna melišča - namesto zgolj v lahkih pohodnih čevljih, bom morala vzet še gojzarje in dereze, ne vem še če tudi cepin. Najbrž se bom morala bolj zanesti na podporo. Prvotno sem mislila: vzet nahrbtnik, vanj dati vse, kar potrebujem na poti in biti neodvisna.

Po Resljevi cesti

na Predmejo in naprej na Čaven. Začela sva v Lokavcu in do koče na Čavnu potrebovala 2 uri in pol.

Po okrepčilu pa sva šla naprej proti Selovcu in spust proti Vrtovinu. Tako sva obkrožila Kucelj in ugotovila, da nanj vodi več poti, saj se je skoraj za vsakim ovinkom pojavila puščica v smeri hriba z napisom Kucelj. Enkrat bo treba tudi tja gor pogledat.

Pred vasjo Vrtovin sva poiskala pot proti Kamnju, skozi Kukanje in se v Dobravljah priključila glavni cesti.

Skupaj sem tekla 5ur in pol in naredila cca 30km.