Po dveh letih premora sem se spet udeležila tekme Kopačnica - Blegoš - Kopačnica.
Prijetno je bilo srečat znane obraze. Posebej vesela sem bila Jožeta in Marjetke, ki sem jima postavila kar nekaj vprašanj glede poti po transverzali. Onadva sta pred nekaj leti s potjo opravila v 18 dneh.
Z veseljem sta mi odgovorila in me povabila, da naj ju še kontaktiram, če bom imela vprašanja.
Na tekmi se nisem mogla pripravit, da bi s polno močjo tekla. Sprašujem se ali zaradi tega, ker zadnje čase treniram predvsem vzdržljivost in ne tečem na polno, ali pa je temu botrovala tudi hrana - že doma sem si privoščila (pre)obilen zajtrk- na startnem mestu pa so nam organizatorji ponudili kavo in domače dobrote, ki se jim nisem mogla upreti - s polnim trebuhom pa ne moreš hitro teči. Tako sem se s pohodniškim korakom zagnala v hrib.
Pa vendar sem bila kar zadovoljna na vrhu, tudi spust sem opravila zadovoljivo, časi spusta pa niso primerljivi s prejšnimi leti, saj je bila zaradi žledoloma proga navzdol podaljšana. Pri spustu sem imela še veliko moči, pravzaprav mi je občutek v cilju, ko sem se počutila še polna moči - lahko bi šla še enkrat na Blegoš ;-) , povzročal malo slabo vest. Morala bi se bolj potruditi.
Ko sem pa kasneje doma ugotovila, da sem bila samo slabe pol minute počasnejša pri merjenju na vrhu, je bilo zadovoljstvo veliko.
Me pa začenja počasi skrbeti premalo dolgih treningov. Domača opravila, nestabilno vreme - posebej med vikendi - pa treninge spustim, ali pa opravim (pre)kratke.
Pojavljajo se mi tudi druge skrbi:
Čas odhoda: zaradi letošnje izredne količine snega v hribih bi bilo bolje iti v avgustu - tudi drugi v zadnjih letih so šli po 15. juliju ali celo v avgustu, čeprav ni bilo toliko snega. Vendar meni ustreza čimbolj zgoden čas. Zaradi službenih zadev bom morala biti do 25. julija nazaj - torej je najkasnejši datum odhoda 5. julij. Le kako bo takrat s snegom? Pa še koče niso vse odprte, saj se poletna sezona začne šele s 15. julijem. Avgust in kasneje ne pride v poštev, saj imam druge plane...
Torej: 5. julij. To potegne s seboj drugačne priprave - v nekaterih delih bom najbrž morala prečit snežna melišča - namesto zgolj v lahkih pohodnih čevljih, bom morala vzet še gojzarje in dereze, ne vem še če tudi cepin. Najbrž se bom morala bolj zanesti na podporo. Prvotno sem mislila: vzet nahrbtnik, vanj dati vse, kar potrebujem na poti in biti neodvisna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar