Pred več kot 10 leti sem si kupila knjižico Slovenske planinske transverzale z idejo, da bi poskusila na čimveč točk pripeljati s kolesom. Da bi jo prehodila/pretekla v enem kosu pa sem prvič pomislila, ko je pred nekaj leti Uroš Feldin pretekel pot in svoje načrte in izvedbo tudi javno predstavil. Tudi Ruth sem virtualno spremljala na njeni poti, zadnje dve leti pa tudi Klemnovo in Marjanovo doseganje rekorda. Naletela sem tudi na dnevnik Jožeta in Marjetke, ki sta pot brez pomoči spremljevalcev in v slabem vremenu naredila v 18 dneh.
Kar nekaj časa sem gojila upanje, da se bodo Z. kolena še pozdravila in bova skupaj opravila s potjo. Žal izvidi kažejo, da je obraba kolen prevelika in mu hoja v hribe, predvsem zaradi spustov, povzroča prevelike bolečine. Sama si na pot nisem želela tako zelo, da bi se odpovedala najinim skupnim dopustom, saj je še toliko stvari za početi, toliko zadev za videti in doživeti, načrtov za izpolnit, pa naj bo to s kolesom ali kajakom. Letos pa je moral Z. na operacijo kile, za katero je datum dobil šele konec maja in posledično je bilo že spomladi jasno, da bo najin skupni dopust šele v jeseni. Tako sem obudila idejo, da bi v začetku poletja uresničila idejo o SPP1.
In bom šla: še vedno ne vem kdaj točno, najkasneje 5. julija. Ker je v hribih letos še precej snega, bom po naslednjem tednu šla na nekaj oglednih tur. Kupila sem si tudi nove pohodne čevlje in med opremo dodala še dereze in cepin. Ne grem postavljat rekordov, rada bi le prehodila pot.
Z. pa po operaciji kile dobro okreva in me bo lahko spremljal na nekaterih odsekih: peljal me bo v MB, potem pa z avtom na predviden zaključek dneva in mi prišel nasproti s kolesom. Ko bom zavila v visokogorje, pa se bom morala znajti sama. Za dva do tri dni me bo mogoče spremljal L. - od Mojstrane do Trente. Z. me bo z avtom spet počakal na Petrovem brdu in me potem spremljal na enak način do konca poti v Ankaranu.
To je ideja, izvedba še pride. Kmalu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar